(v živo) 21 dni preživeti s 100 evri ni mala malica (v živo) 21 dni preživeti s 100 evri ni mala malica Trboveljski dijaki, ki so tri tedne preživeli na delovni praksi na Portugalskem, so pred začetkom delovne prakse dobili vsak po 100 evrov žepnine. Že takoj so začeli načrtovati, kako bodo dobljeni znesek razporedili – za hrano, pijačo, oblačila, spominke ... Kakšno je njihovo končno »finančno poročilo«? Kako jim je šlo?
(v živo) TOP 6: Kaj videti, kupiti in poskusiti v Lizboni? (v živo) TOP 6: Kaj videti, kupiti in poskusiti v Lizboni? Že skoraj teden dni spremljamo sedem dijakov in dijakinj iz Trbovelj na delovni praksi na Portugalskem. Tokrat so si privoščili enodnevni izlet v glavno mesto – Lizbono! Kaj nam priporočajo? Kakšne so cene?
Mladi v tonah plastike vidijo podjetniški potencial! Mladi v tonah plastike vidijo podjetniški potencial! Samo v Evropski uniji vsako leto proizvedemo kar 58 milijonov ton plastike. Zgolj 40 odstotkov se je reciklira. »To je nesprejemljivo, želimo prispevati svoj delež in rešitve,« menita dijaka Gimnazije Vič Peter in Una, ki skupaj s svojimi sošolci izdelujeta aplikacijo za pravilno ločevanje odpadne embalaže in plastenko iz enotnih materialov.
(v živo) Sedem dijakov na Portugalskem pred finančnim izzivom! (v živo) Sedem dijakov na Portugalskem pred finančnim izzivom! Trboveljski dijaki Barbara, Laura, Ivana, Taja, Marko, Ina in Lucija, ki so se pri rednem pouku učili vodenja osebnih financ, so ta hip že trdno na portugalskih tleh. Tri tedne bodo daleč stran od doma v mestu Braga opravljali prakso. Bo njihova žepnina sploh »zdržala«? Kakšne (finančne) načrte imajo?
(galerija) Žiga, Peter in Matej so novi državni prvaki iz finančne pismenosti (galerija) Žiga, Peter in Matej so novi državni prvaki iz finančne pismenosti V sredo je na ljubljanski ekonomski fakulteti potekalo 5. državno tekmovanje iz finančne pismenosti za osnovne, srednje poklicne šole in gimnazije. Udeležilo se ga je 63 tekmovalcev.
(mladi in denar) Med počitnicami do evrov in pokojninske dobe  (mladi in denar) Med počitnicami do evrov in pokojninske dobe  Mladi, že odštevate dneve do brezskrbnih poletnih počitnic? Itak, vsi jih. A naj letošnje počitnice ne bodo samo za poležavanje, pohajkovanja in igranje igric. Meseca, ki prihajata, sta priložnost za nova znanja, izkušnje in zaslužek! Zaslužite lahko tudi 10 evrov in več na uro ... Pa ne pozabite, delo se vam šteje v pokojninsko dobo. Kako se pripraviti na svoj (prvi) pogovor za delo?
(Finančna šola za najstnike) 6 večnih nasvetov, da bodo finance pod kontrolo (Finančna šola za najstnike) 6 večnih nasvetov, da bodo finance pod kontrolo Na vsake toliko časa se splača obnoviti osnove osebnih financ. Povzemamo nekaj glavnih ugotovitev, ki so jih predavatelji predali 71 mladim finančni šoli za najstnike.

Se mladim splača postati profesionalni športnik?

Veliko mladih se s športom ukvarja »zase«, veliko tudi »zares«. Ko začnejo resno trenirati, pogosto trpi denarnica staršev; vložki se lahko povzpnejo do več tisočakov. Kdaj pa se jim povrnejo? Plavalca Sara Isaković in Peter John Stevens sta si s svojimi uspehi prislužila več sto tisoč evrov vredno štipendijo za študij v Ameriki, nogometna vratarka Eva Vamberger igra v Avstriji in dobiva plačo; rokometašu Davidu Kovačiču in smučarju Štefanu Hadalinu se vložek še ni začel vračati, a še nista obupala.

Šestindvajsetletna plavalka Sara Isaković je po 19 letih avgusta letos končala bogato športno kariero. Leta 2008 je osvojila srebrno olimpijsko medaljo v Pekingu, ki je, mimogrede, edino slovensko olimpijsko odličje v plavanju, ter zlato na evropskem prvenstvu v Eindhovnu, leta 2012 je dodala še bron v štafeti na evropskem prvenstvu v Debrecenu. »Za plavanje me je navdušila mami, saj je bila tudi sama plavalka. Že pri sedmih letih so prepoznali mojo nadarjenost, zato sem v tem športu tudi vztrajala,« se Sara spominja svojih začetkov. Njeno pot so zaznamovali trdo delo in naporni treningi. »Pri 14 letih sem začela trenirati večkrat na teden - s šestih treningov sem prešla na osem na teden, pri 16 letih na devet, nato pa 10 vodnih treningov na teden. Fitnes sem imela trikrat na teden,« našteva. Resno ukvarjanje s športom tudi stane in na začetku trpi predvsem denarnica staršev. »Treninge in vse, kar sodi zraven, so naprej financirali starši. Tekmovanja so bila draga, spali smo v hotelih. Mesečna članarina je bila 50 evrov,« se spominja. Pozneje sta vse stroške priprav in potovanj na tekme krila njen klub in reprezentanca. Kaj pa zaslužki? Za olimpijsko srebrno medaljo je prejela 30.400 evrov. »Nagrade za uspeh so denarne, a to so zelo majhne vsote. Prihodkov ni veliko in s tem se ne moreš preživljati,« komentira Sara. Največja nagrada, ki so ji jo prinesli športni uspehi, je štipendija na eni najboljših univerz na svetu - Berkeley v Kaliforniji. V petih letih je ta znašala 250 tisoč dolarjev. Lani je tam diplomirala iz psihologije, s poudarkom na nevropsihologiji, šolanje pa bo nadaljevala na podiplomskem študiju. »To bo moja nova kariera, v kateri nameravam uživati in se s to tudi preživljati,« pravi Sara.

shutterstock-73129492.1416229112.jpg.o.600px.jpg
Foto: Shutterstock

Nogometna vratarka Eva dobiva plačo

Nogomet je predvsem moški šport, zanj se recimo v interesnih dejavnostih v šoli večinoma odločajo fantje. Stereotipe pa podira 19-letna Eva Vamberger, ki se danes z igranjem nogometa pravzaprav preživlja. Zdaj igra v Avstriji in prejema redno mesečno plačo. Pokroviteljev še nima, dobiva pa denarne nagrade v primeru dobrih ekipnih rezultatov. Nogomet je začela igrati pri štirih letih, trenirati pa pri osmih. Za brcanje usnjene žoge jo je navdušil prijatelj iz zgodnje mladosti. »Stroškovno se nogomet ne more primerjati z nekaterimi drugimi športi, je pa tudi veliko odvisno od tega, kako kakovostno opremo posameznik potrebuje za raven, na kateri igra. Recimo nogometne čevlje si lahko kupimo za 50 evrov, obstajajo pa tudi za 300 evrov,« pojasnjuje. Eva na sezono zapravi približno 700 evrov za rokavice in nogometne čevlje. »Odkar treniram v Avstriji in zaslužim razmeroma dobro, mi ni treba več gledati na ceno in si take stvari lahko privoščim,« pove. Na začetku so njene treninge in opremo financirali starši, pozneje, ko je začela prejemati štipendijo, si je stroške krila sama. V klubu trenira štirikrat na teden, individualno petkrat, ob sobotah ali nedeljah imajo tekme. »V ženskem nogometu ni niti približno toliko denarja kot v moškem. Denarja je dovolj za sproti in s tem se ne da preživljati vse življenje,« se zaveda mlada nogometašinja. Čeprav se je šolala na kranjski tehnični gimnaziji in jo čaka še matura, pa si v prihodnje želi delati na področju turizma.

fabjan-marjan.1416229110.jpg.o.600px.jpg
»Če mladi že zgodaj začnejo služiti denar, jim šport kaj kmalu ne pomeni veliko.« Marjan Fabjan, trener slovenskih judoistov Foto: osebni arhiv

Peter John si je priplaval štipendijo

Devetnajstletni Peter John Stevens se je s plavanjem začel ukvarjati po priporočilih zdravnika. »Ko sem bil star štiri leta, je zdravnik rekel, da bom imel težave s hrbtom, če ne bom plaval za rehabilitacijo. Zdravnik je imel prav, saj sem po naravi precej visok, danes merim 196 centimetrov,« se spominja Peter. Zaradi plavalnih uspehov (omenimo recimo zlato medaljo na mladinskem svetovnem prvenstvu v Dubaju leta 2013 in s tem nov rekord v tej disciplini ter peto mesto v Hermingu na Danskem v članski evropski konkurenci) mu je uspelo dobiti štipendijo univerze v Tennesseeju. Štipendija na splošno znaša okoli 27.500 dolarjev na leto, vendar je Petrova veliko višja, koliko, pa ne razkriva. Nekatere lahko nanesejo tudi do 70 tisoč na leto. Njegov študij traja štiri leta. Peter danes trdo dela, tudi zato, da obdrži štipendijo. Poleg študija opravi še od 20 do 24 ur treninga na teden, torej pol »šihta«. Za študij v ZDA se je odločil predvsem zato, da bi se približal svojemu cilju - olimpijske igre v Riu. »Štipendija mi pokrije stroške šolanja in plavanja. Nagrajen sem tudi z medaljami in včasih s pokali, prihodkov pa s plavanjem še ne ustvarjam,« pojasnjuje Peter. Zaveda se, da se s plavanjem ne bo mogel preživljati vse življenje, a bo vedno poskušal ostati povezan s tem športom.

majerle-katja1-be.1416229111.jpg.o.240px.jpg
»Otrok nima nobenega jamstva, da mu bo uspelo in da bo v športni karieri zaslužil dovolj ter pametno vlagal, da bo lahko potem od tega živel celo življenje.« Katja Majerle, finančna svetovalka iz Individe Foto: Aleš Beno

Štefana smučanje stane do 15 tisočakov na leto

Devetnajstletni Štefan Hadalin trenira alpsko smučanje, s katerim se je aktivno začel ukvarjati pri sedmih letih. Navdušila ga je mama, sicer tudi nekdanja smučarka. Smučanje velja za enega dražjih športov, kar potrdi tudi Štefan. »Težko bi ocenil, koliko mesečno vložim v šport, a letno gre na sezono med 10 in 15 tisoč evri,« ocenjuje čez palec. Tekmuje za Športni klub Dol pri Ajdovščini, a ga vseeno financirajo izključno starši. Do zdaj še ni nič zaslužil in prav tako ni imel sreče s pokrovitelji, priznava. Denarne nagrade se začnejo podeljevati na tekmah po 15. letu. Gre za manjše zneske, nekaj sto evrov na določenih tekmah, ki jih ni veliko. Okoli tisočaka lahko dobi zmagovalec na evropskih pokalih, največji zneski, ki ti jih lahko prinese prvo mesto, okoli 30 tisoč švicarskih frankov, pa so v svetovnem pokalu. »Stroškov je ogromno; večinoma gre denar za hotelske nastanitve, prevoze, opremo, smučarske vozovnice, priprave na ledenikih, ki so posebej drage. Sicer pa, če si zares dober, lahko nekaj zaslužiš od opremljevalca denimo za smuči, če imaš z njim sklenjeno pogodbo,« opisuje Štefan. Danes je za številne mlade, ki bi se radi ukvarjali z vrhunskim športom, težko, saj je to precej drago, še opaža Štefan. Za svoje uspehe trdo gara - lani je recimo osvojil prvo mesto na olimpijskem festivalu evropske mladine v Romuniji -, saj v eni sezoni presmuča kar 140 smučarskih dni. Ko ni sezone, trenira po dvakrat na dan petkrat na teden, en dan v tednu je prost. In kaj bo počel v prihodnosti? Štefan je letos opravil maturo na kranjski gimnaziji in se vpisal na višjo šolo v Kranju, kjer bo opravljal program ekonomista. Po koncu šolanja pa bi bil rad fizioterapevt. A ta hip je z mislimi pri športu. »Prej bi rad imel uspešno športno kariero, ki bi mi, če bo seveda vse šlo po načrtih, prinesla tudi lepo finančno podlago za nadaljnje življenje,« razmišlja.

isakovic-sara-xx.1416229105.jpg.o.600px.jpg
Sara Isaković, plavalka: »Nagrade za uspeh so denarne, a to so zelo majhne vsote. Prihodkov ni veliko in s tem se ne moreš preživljati. Največja nagrada za uspeh je bila štipendija za študij v tujini.«

Rokometaš David s pogodbo, a brez prihodkov

Devetnajstletnik David Kovačič je začel svojo športno pot v rokometu v drugem razredu osnovne šole, ko se je vpisal v krožek na šoli. Takrat je bilo to predvsem zaradi druženja s prijatelji, danes pa je rokomet postal del njegovega vsakdana. Za rokomet so ga navdušili starši. Prihodkov od tega športa še nima, ima pa podpisano pogodbo z Rokometnim društvom Slovan Ljubljana. Ta mu največkrat povrne potne stroške priprav in tekem. Kljub temu pa David poudarja, da ima še kar nekaj dodatnih stroškov, ki mu jih klub ne krije - igralci si namreč sami kupujejo opremo. »Moja največja nagrada za uspeh je zmaga. To je rezultat trdega dela,« pove David. In kako naprej? David se je vpisal na ljubljansko ekonomsko fakulteto. Zaveda se, da se z rokometom ne bo mogel preživljati, zato mu je pomembno, da si pridobi izobrazbo.

vamberger-eva-xx.1416229106.jpg.o.600px.jpg
Eva Vamberger, nogometna vratarka: »Odkar treniram v Avstriji in za to tudi dobivam mesečno plačo, mi ni treba več gledati na ceno in si lahko privoščim kakovostno opremo.«

Brez staršev ne gre

Večino sogovornikov so za šport, s katerim se ukvarjajo danes profesionalno, navdušili starši. Ne le, da jim stojijo ob strani, jih podpirajo v dobrem in slabem, ampak jih tudi vozijo na treninge in krijejo večino stroškov, ki nastajajo v zvezi s tem. Zneski pri nekaterih lahko nanesejo več tisoč, če ne deset tisoč evrov na leto. »S financami se dolga leta nisem obremenjevala, so se pa zato moji starši,« priznava Sara Isaković in dodaja: »Mama in oče sta zelo ponosna name. Vedno sta mi stala ob strani. Brez njiju ne bi dosegla vseh ciljev. Celotno svoje življenje sta podredila mojemu uspehu. Nikoli me nista silila, le verjela sta vame in me spodbujala.« Podobno pravi tudi vratarka Eva. »Starši so tudi zelo zadovoljni, da se lahko s športom sama preživljam. Čeprav menijo, da je namen vsake dejavnosti to, da otrok v njej uživa, ne pa zaslužek,« še dodaja. Rokometaš David je trdno prepričan, da so njegovi starši zelo pomemben člen na njegovi športni poti. »Podpirajo me tako ob zmagah kot tudi porazih. Hitro so se sprijaznili, da igram iz srca in da mi tega ne more nihče vzeti,« še dodaja. Plavalec Peter je ta hip tisoče kilometrov stran od doma. »Za starše je včasih težko, a vedo, da je študij v tujini prava odločitev zame. S smučanjem se ukvarjam profesionalno in se ne grem polovičarstva. Vedno je treba gledati tudi na finančno prihodnost,« odločno pojasnjuje Štefan.

stevens-peter-john-xx-.1416229107.jpg.o.240px.jpg
Peter John Stevens, plavalec: »Dobil sem štipendijo ameriške univerze, ki mi pokrije stroške šolanja in plavanja. Nagrajen sem tudi z medaljami, včasih pokali, prihodkov s plavanjem še ne ustvarjam.«

Kako naj starši financirajo šport svojega otroka in ob tem ne »bankrotirajo«? »Starši bi že pred rojstvom ali pa najpozneje ob rojstvu otroka morali finančno opredeliti cilje in se odločiti za varčevanje. Gre za načrt otrokove finančne osamosvojitve, v katerega je treba vključiti tudi to, da bo otrok potreboval večje finančne injekcije med odraščanjem, ali za študij v tujini, ali za šport, ali za avto, ali pa preprosto ob selitvi od doma,« svetuje finančna svetovalka Katja Majerle, sicer tudi nekdanja rokometašica. Ob tem dodaja, da je pritisk na denarnico največji pri individualnih športih. »Velikokrat je to breme preveliko za družino,« opaža. Medtem ko so timski športi precej bolj prijazni do denarnice staršev. »Treningi so običajno v mlajših kategorijah lokalni, opremo velikokrat ceneje dobijo prek kluba, mesečne članarine pa tudi niso visoke. Ko pa je otrok tako dober, da se zaradi tega preseli v drug klub, potrebuje več financ, a načeloma tudi že klubi to spoznajo in otroku ponudijo finančno nadomestilo (prevoz, treningi, oprema),« pojasnjuje.

Najprej šola, nato treningi!

Glede na to, da mladi športniki med tednom s treningi opravijo skoraj pol »šihta«, konce tednov pa preživijo na tekmah, je na mestu vprašanje, kako vse skupaj usklajujejo s šolskimi obveznostmi. Večina sogovornikov se tako in tako zaveda, da se s svojim športom ne bo mogla preživljati, zato je izobrazba prav tako pomembna kot treningi. »Šola je prva obveznost otroka in od tega kot mati ne bi nikoli odstopala,« opozarja Katja Majerle iz Individe. Ob tem se spomni svoje mladosti, ko je profesionalno igrala rokomet: »Hvaležna sem staršem, da so mi preprečili zapostavljanje šole v najstniškem obdobju, čeprav sem imela takrat druge želje, ideje in odlično priložnost v tujini.« Starši morajo vztrajati, da je osnovna obveznost šola, ter otroku pri usklajevanju na začetku (ali vseskozi) pomagati. »Šola ima prednost pred treningi. Naj pa ne bo izgovor za izostanke na treningih. Otroci se v športu učijo samodiscipline in razvijajo motorične sposobnosti. Njihova energija se usmerja v delo s ciljem pošteno zmagovati. Vsaj tako jih mi učimo,« opozarja tudi Marjan Fabjan, uspešni trener juda. »Šport in šola gresta skupaj, a pri tem morajo biti razumevajoči tudi profesorji. Športnik je vedno organiziran, vedno ve, kaj mora narediti najprej in kaj nazadnje,« odločno dodaja plavalec Peter. »Manj ko imaš časa, bolje si ga razporediš,« se strinja David. Priznava pa, da je zaradi pomanjkanja časa velikokrat moral potegniti pozno v noč, da je predelal celotno snov. »Živim drugačno življenje od vrstnikov. Dan imam zapolnjen do zadnje sekunde,« še dodaja. So pa seveda tudi izjeme. Lahko je otrok vrhunski športnik, pa ni tako vrhunski v šoli, opaža smučar Štefan. Strinja pa se, da so mladi športniki navajeni trdega dela: »Prej bi mi bilo težko, če bi moral počivati in ne bi smel trenirati. Zares veliko svojega časa sem vložil v šport. Takšno življenje ti pride v kri in drugačnega si težko predstavljam.« So pa tudi šole čedalje bolj razumevajoče in pripravljene prisluhniti zahtevam športa. Osnovne šole sicer manj, v srednjih pa že dolgo poznajo posebne statuse za športnike oziroma celo športne oddelke, dodaja Majerletova.

hadalin-stefan-xx.1416229108.jpg.o.600px.jpg
Štefan Hadalin, smučar: »Na sezono porabim med 10 in 15 tisoč evri. Stroškov je ogromno, če si zares dober, pa lahko med drugim tudi nekaj zaslužiš od denimo opremljevalca za smuči.«

Rezervni načrt, ko se ne izide

Na eni strani mladi športniki garajo, da dosežejo svoje športne cilje, po drugi pa morajo imeti rezervni načrt, če se jim to ne izide. »Ne nazadnje otrok nima nobenega jamstva, da mu bo uspelo in da bo v športni karieri zaslužil dovolj ter pametno vlagal, da bo lahko potem od tega živel vse življenje,« opozarja Majerletova. Zgodi se lahko, da ne bo dovolj dober ali srečen, lahko se poškoduje, lahko pa nespametno ravna z denarjem, ki ga zasluži kot športnik. »Veliko športnikov po karieri, v kateri so veliko zaslužili, bankrotira in ostane brez izobrazbe, izkušenj. Udejstvujejo se lahko samo še v stvari, ki jo poznajo - v svojem športu. Morda so še kakšno leto zanimivi za medije, potem pa postanejo trenerji ali ljudje, zaposleni v klubih, brez dodatnega šolanja in usposabljanja pa izbire nimajo,« pravi. Tega se zavedajo tudi naši mladi sogovorniki: Sara bo recimo nevropsihologinja, Štefan si želi biti fizioterapevt, Eva bi delala v turizmu.

Torej, dobro se je treba pripraviti tudi na konec športne kariere. Majerletova predlaga, da športniki že ob zmanjševanju aktivnosti začnejo graditi druge karierne poti, saj jim tako ne bo upadel dohodek, ne bodo se dolgočasili in tako bodo psihično in telesno ostali »fit«, tudi ko se odločijo za ta korak. »Naloga športne organizacije je, da poskrbi za športnike tudi po končani karieri, jih pravilno usmerja in jih pripravi tudi na konec kariere,« dodaja Marjan Fabjan.

kovacic-david-xx.1416229109.jpg.o.600px.jpg
David Kovačič, rokometaš: »Prihodkov še nimam, mi pa klub povrne potne stroške priprav in tekem. Moja največja nagrada za uspeh je zmaga. To je rezultat trdega dela.«

Športniki »radi« bankrotirajo

dragic-goran-005-jm.1416229113.jpg.o.600px.jpg

Foto: Jure Makovec

Mladi športniki lahko z denarnimi nagradami in sponzorstvi za svoje uspehe dobijo zajeten kupček denarja. Ti zaslužki so v nekem trenutku lahko precej veliki in tako otroke kot starše zaslepijo, zato z denarjem ne ravnajo racionalno. »Veliko košarkarjev je bankrotiralo. Z denarjem so si kupili po 10 hiš, pet avtov... Ko so končali športno pot, pa so bankrotirali. Nato so prosjačili NBA za službo,« nam je povedal Goran Dragić, ki igra za ekipo Phoenix Suns. Ker je bilo teh klicev očitno preveč, se je liga NBA odločila za preventivo - košarkarji morajo vsako leto opraviti tečaj finančnega opismenjevanja.

»Imamo sestanke s finančniki, ki te učijo upravljati denar. Udeležba je obvezna,« razlaga Dragić. Za podobne ukrepe so se odločile tudi druge največje in najbolj donosne ameriške lige, recimo nogometna NFL, bejzbolska MLB. Na bankrote številnih uspešnih športnikov opozarja tudi Majerletova, zato vztraja, da morajo imeti izdelan načrt ravnanja z denarjem med kariero. Da si bo športnik namreč lahko zagotovil sredstva za solidno življenje po koncu kariere, potrebuje načrt porabe privarčevanega denarja. Športnikom predlaga, da si že na začetku kariere poiščejo profesionalnega finančnega svetovalca, ki bo postavil načrt akumulacije v aktivni dobi in porabe v neaktivni dobi ter poskrbel še za ustrezna zavarovanja v primeru nezgod ali nesreč, dodaja. S tem se strinja tudi Marjan Fabjan, trener judoistov, ki pravi: »Če mladi že zgodaj začnejo služiti denar, jim šport kaj kmalu ne pomeni veliko. Najpomembneje je, da jim finance ureja nekdo drug ali jih sami varno naložijo.«

Je prav, da »profiji« dobivajo plačo od države?

Številni slovenski profesionalni športniki so pravzaprav zaposleni v javnem sektorju. V »prostem času« je kar 29 vrhunskih športnikov policistov, med njimi so recimo smučarka Tina Maze, telovadec Mitja Petkovšek, skakalec Peter Prevc; 61 pa je zaposlenih v vojski, med njimi so na primer strelec Rajmond Debevec, biatlonka Teja Gregorin, kajakaš Peter Kauzer. Je prav, da jim slovenska država daje plačo? V tujini namreč ni takšna praksa. »V resnici ne. Po eni strani to razumem, saj so pripomogli k prepoznavnosti države, nas razveseljevali in jim lahko pripišemo neke zasluge. Po drugi strani se mi ne zdi pošteno do drugih državljanov, saj je to bila njihova služba in v aktivni dobi so lahko zaslužili veliko več kot povprečni ljudje, zato bi si lahko v aktivni dobi z načrtovanimi aktivnostmi sami zagotovili takšno rento,« odgovarja Katja Majerle. »V Sloveniji ta sistem dolgoročno ne bo zdržal, zato je prav, da se tudi pri nas začnejo športniki zavedati, da bodo za svojo prihodnost morali poskrbeti sami, jim pa morajo pri tem seveda pomoč zagotoviti njihove krovne zveze, tako kot je to recimo v tujini,« še poudarja Majerletova. Drugače pa meni Marjan Fabjan, ki je, mimogrede, zaposlen na policiji: »Če športniki dosegajo rezultate za državo, je prav, da tudi država poskrbi za njih. V drugih državah športniki ne dobijo vsepovsod zaposlitve, dobijo pa zato nagrade za rezultat. Vse pa je spet odvisno od njihovih vodij v klubu, panožni zvezi.«

Kdaj naj gre »zares«

Večina naših sogovornikov se je začela s svojim športom ukvarjati že ob vstopu v osnovno šolo. Kdaj pa je pravi čas za resne treninge? »Na nekaterih področjih je profesionalni šport postal zelo krut do otrok. Ne samo, da jih oropa otroštva, pretirava se v vseh smereh in sploh ne morejo več normalno opravljati svojih obveznosti, s tem pa se tudi izgublja veliko potenciala,« opozarja Katja Majerle. Kdaj začeti zares, je odvisno od športa, a na splošno meni, da za otroka do šestega leta večurni dnevni trening ni priporočljiv. »Otrok naj do 14. leta vadi, se uči, spoznava šport. Šele pozneje naj začne

Kako šport vpliva na mlade

1. Šport je eden izmed pomembnejših dejavnikov za otrokov razvoj.

2. Spodbuja k bolj zdravemu življen­ju, krepi odpornost. Obstajajo tudi raziskave, da šport v mladosti velikokrat pozitivno vpliva na razvoj IQ v mladosti.

3. Velikokrat močno vpliva na osebnost in jo oblikuje v smeri, ki posameznikom pomaga v odrasli dobi.

4. Športniki se morajo že kot otroci naučiti zelo pametno razporejati čas, zato so navadno zelo organizirani.

5. Treningi, tekmovanja jih naučijo discipline, samokontrole, odpovedovanja, timski športi pa ekipnega delovanja in komunikacijskih veščin.

6. Večinoma zrastejo v samozavestne ljudi z zdravim življenjem, so polni energije, ne bojijo se izzivov in so dovolj disciplinirani, ne obupajo ob prvi oviri na poti do cilja.

7. Šport te nauči vztrajnosti in močno spodbudi zdravega tekmovalnega duha, ki je zaželen v vsakem poklicu.

Vir: Katja Majerle, Individa

0
Komentiraj

Preberite tudi:

15.12.2014

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.